Ta zahodno afriški ostrižnik ima tako lepe barve lusk, da mi jemlje dih, vselej ko ga gledam. Najbolj me je fasciniral, ko sem prvič pogledala v Ninin akvarij, kjer so se igrivo lovili. Postavni samčki, močnih rdečih barv z pridihom posutih biserov so se šopirili pred drobnimi rahlo oranžnimi samicami. Videti je bilo kakor, da ima vsak par svojo ljubezensko skrivališče. Ko se ta ribon zaljubi v svojo življenjsko sopotnico, ji ostane zvest do konca, no baje, jaz sem doživela tudi drugačno zgodbo. Skupaj si poiščeta svoje zavetišče, ki ga skrbno branijo pred ostalimi firbci. Ja, dejansko so videti kot golobčki na veji.

Agresivnost bisernih ostrižnikov 

Seveda nisem se mogla upreti in domov sem prinesla šest tovrstnih rib. Na mojo žalost, so ribe pobledele. Nič več niso oddajale tiste lepote, ki jo premorejo te ribe. Čez  kakšen dan pa sem opazila, da so se začeli formirati parčki. Tudi barvitost se jim je povrnila. Dva para sta si celo izborila svoje skrivališče vsak na svojem koncu akvarija. Kasneje sem ugotovila, da od šestih rib sem dobila le dve samici. Tako sta osamljena ribona lahko le nemočno gledala, kako se ostala dva para parčkata. Vselej ko se je hotel eden od njiju približati paru, ga je vezan fant pregnal z ugrizi in zaletavanjem. Dominantni sames je kar močan, saj je nasprotniku pustil rahlo razcafran gobček. Sčasoma je en samček od osamljenih duš izgubil svojo rdečo barvo in od žalosti postal temno vijoličast do sive barve, drugi pa si je poiskal skrivališče v upanju, da ga bo kdaj kakšna deklina obiskala.

Zelo lepo je bilo opazovati par Hemichromis lifalili pri ljubezenskih igrah. Ure in ure sta se vrtela v krogu, drhtela drug ob drugemu... Dva mesca po tistem, ko so prišli v moj akvarij, so se že pojavile prve ikre. Sprva sem mislila, da je le droben pesek posut po kokosovi lupini. Samica jih je neutrudno ventilirala, božala in negovala.Tudi bodoči očka je bil skrben, saj je pridno varoval območje in bil v oporo samici. Drugi dan je od 150 iker bilo le še pol, kljub temu da sta oba starša skrbno branila pred vsiljivci. Tretji dan so se že začele pojavljati črne pike v ikrah (to so učke mladičev) ter proti večeru je bilo vedno manj podmladka. Samec je pomalcal svoj lasten zarod. No, v naravi ni to nič nenavadnega, pač izločil je bodočo konkurenco, vendar v mojem avariju... Naslednji dan je začel zapeljevati drugo samico, smukal se je okoli nje in jo zvabil v sosednjo lukno. Kaj sta tam počela, ne vem, vem pa da se je samica kmalu nazaj vrnila k prejšnjemu ljubincu.

Lastna vzreja mladičev 

Ni dolgo časa minilo, ko se je samica odločila spet imeti mladiče (dva do tri tedne po tistem). Tokrat je ikre položila na kamen, ki je skrit za kokosom. Spet je lepo skrbela za njih, samec pa je branil teritorij. Ker samcu nisem več zaupala, sem se odločila da sama spravim mladice gor. V dvajset litrski akvarij sem dala akvarijsko vodo in utečen filter. Kamen z ikrami sem drugi dan prestavila v valilniški akvarij. Mogoče bi morala dodati še samico, a takrat nisem pomislila na to. Tretji dam so se pojavile črne pike. Četrti dan so se na rumenjakovi vrečki razvile ribice, ki so binglale kot nekakšni tanki prozorni črvički. Peti dan ni bilo več nič na kamnu. Brez strahu, ribice so se z težko vrečko zvrnile na podlago. Šele ko je rumenjakova vrečka usahnila, so ribice s težavo začele premagovati gravitacijski zakon. Tako danes imam štiri krepke Hemichromis lifalili velike komaj en centimeter.

Niso zmeraj tako agresivni

Prijatelj mi je pa povedal drugačno zgodbo. Sprva se je odločil, da bo imel zgolj rastljinski akvarij, a so ga očarali biserni ostrižniki. Iz previdnosti je najprej naselil samico, po treh dneh pa še samca. Ker sta že od prej bila skupna življenska sopotnika, sta še isti dan začela raziskovati akvarij v paru. Kmalu za tem, sta se ustalila v enem vogalu, kjer sta kasneje polagala ikre. Dva dni po tistem sta prestavila mladiče v anforo tako, da sta jih prenašala v gobčku. Nasledni dan sta ponovila selitev drugam. Po šestem dnevu od polaganja so mladiči že postali bolj spretni in začeli so plavati skupaj s starši. Od tistega dne je postal akvarij bolj vesel, saj so se biserni ostrižniki ''dnevno sprehajali''. Na žalost je veliko mladičkov posesalo v filter, tako da se je njihovo število vztrajno zmanjševalo, dvanajsti dan pa sta starša zapustila svoje otročičke in se začela pripravljati na nov zarod.

Tako, želela sem opisati svoje izkušnje z bisernimi ostrižniki, saj pri vzreji mladic ni zmeri vse tako lahko kot to opisujejo v knjigah in na forumih. Včasih je potrebna intervencija človeške roke, no pa saj že stem, ko smo ribe preselili v akvarij, smo ze veliko vplivali na njihov življenski slog.